Za industrijski razcvet Maribora in severovzhodne Slovenije je bila razen ugodne geografske lege in ugodnih razmer v prometu zaslu\u017ena tudi elektrifikacija. Elektri\u010dna lu\u010d je namre\u010d na na\u0161ih tleh najprej zasvetila prav v Mariboru, 4. aprila 1883, torej le \u0161tiri leta potem, ko je Edison izumil \u017earnico na ognjeno nitko, kar je bila zasluga mariborskega podjetnika Karla Scherbauma, ki je v svojem parnem mlinu vpeljal elektri\u010dno razsvetljavo s 36 \u017earnicami. Karl Scherbaum st., ena od vodilnih osebnosti mariborskega gospodarstva v 19. stoletju, je z uporabo elektri\u010dne energije za\u010del drugo fazo industrializacije v Mariboru, ki pa se je kljub zgodnjim za\u010detkom elektrifikacije v mariborskem gospodarstvu dokon\u010dno izvedla \u0161ele v stari Jugoslaviji.<\/p>\n\n
Mariborsko gospodarstvo je povsem zastalo med prvo svetovno vojno. V mestu namre\u010d ni bilo industrije, izjema so bile \u017eelezni\u0161ke delavnice, ki bi se lahko vklju\u010dile v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem.<\/p>\n\n
V \u010dasu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imel Maribor na novem tr\u017ei\u0161\u010du ugoden polo\u017eaj. Na razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bistveno vplival novi industrializacijski val, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let 20. stoletja in dal Mariboru zna\u010daj industrijskega kraja. To je pripeljalo v mesto ob Dravi tuje podjetnike, ki so sem prenesli tudi del svoje proizvodnje. Nova industrijska panoga v Mariboru je postala tekstilna industrija.<\/p>\n\n
Trideseta leta 20. stoletja so prinesla svetovno gospodarsko krizo, ki se je v slovenskem prostoru odra\u017eala predvsem v prestrukturiranju gospodarstva in posodobitvi ter racionalizaciji proizvodnje, sicer pa je tekstilno industrijo v Mariboru le ob\u0161la. Kljub temu se je v \u010dasu krize zmanj\u0161alo \u0161tevilo obrtnih delavnic, \u0161e bolj je upadlo \u0161tevilo zaposlenih pomo\u010dnikov, posledi\u010dno se je zmanj\u0161eval tudi dohodek iz obrtni\u0161tva. Vse to je spro\u017eilo delavske stavke, ki so se jih organizirano udele\u017eili tudi mariborski tekstilni delavci.<\/p>\n\n
Po vdoru okupatorja leta 1941 so nacisti industrijsko proizvodnjo v Mariboru, zlasti kovinsko industrijo, preusmerili v delovanje za potrebe svojega vojnega gospodarstva. V njihovem gospodarskem sistemu so posebno mesto zavzemali industrijski obrati, ki so neposredno proizvajali za oboro\u017eevanje nacisti\u010dne vojske. Preusmeritev proizvodnje za vojne potrebe so zlasti v prvem obdobju spremljale precej\u0161nje te\u017eave. Gospodarski polo\u017eaj je bil \u017ee pred vojno nestabilen, vojni dogodki pa so ga le \u0161e poslab\u0161ali. Spremembe so najbolj ob\u010dutili v tekstilni industriji, kjer se je proizvodnja precej zmanj\u0161ala.<\/p>\n\n
Aprila 1941 so pri\u010deli s pripravami na izgradnjo Tovarne letalskih motorjev na Teznem. Nemci namre\u010d niso imeli dovolj razpolo\u017eljivih letalskih sil za predvideno vojno s Sovjetsko zvezo. Pri izbiri lokacije za izgradnjo tovarne so Nemci ra\u010dunali predvsem na to, da je v Mariboru dovolj razpolo\u017eljive delovne sile, poceni elektri\u010dna energija (iz Fale) in dobra prometna povezava. Pri gradnji, ki so jo vodili strokovnjaki iz nem\u0161kega rajha, so nacisti uporabili delavce iz Maribora in okolice, angle\u0161ke in francoske vojne ujetnike ter prisilne delavce iz Ukrajine.<\/p>\n\n
Ob koncu druge svetovne vojne so bili mariborski industrijski obrati v veliki nevarnosti, saj je Hitler marca 1945 izdal povelje o uni\u010denju vseh gospodarskih obratov in prometnih naprav, preden bi ti pri\u0161li v roke sovra\u017eniku. V Mariboru to povelje k sre\u010di ni bilo nikoli uresni\u010deno, je pa bilo veliko obratov in prometnic mo\u010dno po\u0161kodovano med zavezni\u0161kimi bombnimi napadi.<\/p>\n\n
Letalski napadi so bili usmerjeni na pomembne strate\u0161ke to\u010dke mesta \u2013 na \u017eelezni\u0161ko postajo, kri\u017ei\u0161\u010da, mestni \u010detrti Studenci, kjer so bile \u017delezni\u0161ke delavnice in Tezno, kjer je bila Tovarna letalskih motorjev, ter na meljsko industrijsko sredi\u0161\u010de.<\/p>\n\n
Konec vojne, maja 1945, so Maribor\u010dani pri\u010dakali v skoraj povsem poru\u0161enem mestu. Odstranjevanje posledic bombardiranj je v mestu trajalo vse do leta 1950. Pri odstranjevanju ru\u0161evin, zgolj za normalizacijo \u017eivljenja, so v Mariboru opravili pribli\u017eno 250 tiso\u010d ur prostovoljnega dela. K temu je treba pri\u0161teti \u0161e \u0161tevilne ure, ki so jih delavci v teh letih prostovoljno opravili pri obnovi tovarni\u0161kih objektov in strojev.<\/p>\n\n
Tudi v prvih letih po osvoboditvi je bil Maribor najmo\u010dnej\u0161e industrijsko sredi\u0161\u010de Slovenije in Jugoslavije. Kljub pomanjkanju delavcev in potrebni obnovi poru\u0161enega, so \u017ee v za\u010detku leta 1946 dosegli obseg predvojne proizvodnje.<\/p>\n\n
Osvoboditev in nova, socialisti\u010dna dru\u017ebena ureditev sta pomenili za \u017eivljenje Maribora veliko prelomnico. Vodstvo nove Jugoslavije je ob prevzemu oblasti leta 1945 spoznalo, da bi takoj\u0161nja nacionalizacija povzro\u010dila ve\u010d \u0161kode kot koristi. Zato se je odlo\u010dilo za postopno krepitev dr\u017eavnega gospodarskega sektorja. Leta 1947 so sprejeli petletni na\u010drt razvoja gospodarstva, ker je obnova \u017ee toliko napredovala in so \u017ee nacionalizirali proizvodna sredstva, ki so predstavljala ve\u010dino zmogljivosti v industriji, trgovini ter obrti. Osnovna naloga nove socialisti\u010dne dr\u017eave je bila izkopati se iz zaostalosti in ekonomske odvisnosti od tujega kapitala. Ekonomska osnova se je v letih obnove in petletnega na\u010drta precej pove\u010dala, med ljudmi pa se je okrepila posebna ‘socialisti\u010dna’ delovna zavest. Oboje je rezultat leta 1950 sprejetega zakona o upravljanju dr\u017eavnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Prvi\u010d v zgodovini je delovni kolektiv odlo\u010dal o gospodarjenju.\n\n<\/p>\n\n
Zgodovina je pokazala, da je plansko gospodarstvo in enopartijska dr\u017eava ekonomsko neu\u010dinkovita. Gospodarstvo ne prenese privilegiranih elit. V tej splo\u0161ni klimi je tudi mariborsko gospodarstvo ob\u010dasno prehajalo iz krize v krizo, \u0161e posebej, ker se je tudi evropska trgovina po\u010dasi preusmerjala na azijsko ceneno delovno silo.<\/p>\n\n
Stoletje se je za industrijski Maribor kon\u010dalo \u017ealostno predvsem po razpadu nekdanje Jugoslavije in s tem povezani izgubi velikega dela tr\u017ei\u0161\u010da. Delavci so za\u010deli izgubljati slu\u017ebe, medtem ko so podjetja drugo za drugim drvela v ste\u010daje.<\/p>\n\n
Na razstavi posku\u0161amo obiskovalce popeljati skozi vse faze razvoja, razcveta in propada \u0161tevilnih gigantov mariborske industrije.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"