The exhibition offers a unique experience, especially in the evening hours, when visitors explore it by lantern light amidst the coniferous trees and woods that symbolize the battalion’s last battlefield with its tragic end on January 8, 1943.

Portraits of the Pohorje Battalion fighters are presented on the exhibition panels.

The post Pohorje Legend first appeared on MNOM.

Fueled by perseverance, determination, and an unwavering passion for skateboarding, this community spearheaded the creation of Slovenia’s largest skatepark, a testament to the unwavering dedication of those early pioneers. Today, this park stands as a prominent and thriving hub for sporting, cultural, and intergenerational connections in Maribor. This is a story of time and people who knew that on wheels, it was necessary to “stand and be.”

The post I skate, therefore I am. first appeared on MNOM.

Razstava prikazuje grozote, ki so se v Mariboru in njegovi okolici dogajale v času 2. svetovne vojne. V zadnjih letih pred vojno je bil Maribor izpostavljen načrtnemu ponemčevanju, ki ga je izvajala nacistično usmerjena nemška manjšina organizirana v Švabsko-nemški kulturni zvezi (Kulturbund).

Tik pred vojno je na območju poznejšega okupacijskega okrožja Maribor mesto živelo 7.251 Nemcev. Med vojno je življenje izgubilo 2.671 oseb (4,8 % prebivalstva); v partizanskih enotah pade 319 oseb; v nemški vojski pade 700 oseb; v bombnih napadih je ubitih 484 oseb; v izgnanstvu umre 176 oseb; v koncentracijskih taboriščih umre 157 oseb; ustreljenih talcev je bilo 178; v vermanšaftu pade 55 oseb; »črna roka« ubije 5 oseb; številni med vojno izginejo na nepojasnjen način.

Na območju Maribora so povojna grobišča s približno 12.000 žrtvami v tankovskem jarku v Bohovskem gozdu med Teznim in Miklavžem, pri Mariborskem otoku, na območju kompleksa nekdanjega TAM-a ter v Radvanju pod Pohorjem.

The post Shhh! Maribor 1941 – 1945 first appeared on MNOM.

Slovenski, hrvaški in srbski poslanci so 30. maja 1917 z Majniško deklaracijo v dunajski poslanski zbornici zahtevali ustanovitev samostojne države, pod habsburško dinastijo. Poslanska izjava je izzvala močno deklaracijsko gibanje (zbiranje podpisov za izjavo, množična zborovanja…). Nemci so proti deklaraciji protestirali, prirejali svoja ljudska zborovanja (Volkstage) in 25. maja 1918 organizirali sprejem pri cesarju Karlu. Cesar jim je zagotovil, da slovenske dežele ne bodo vključene v jugoslovansko državo.

Neposredne priprave za prevrat so se začele z ustanovitvijo Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro 16. avgusta 1918 v Ljubljani. Za Maribor je bila pomembna ustanovitev Narodnega sveta za Štajersko 26. septembra 1918. Za predsednika je bil izbran dr. Karel Verstovšek, za podpredsednika pa dr. Franjo Rosina. V Zagrebu je bil 5. ali 6. oktobra ustanovljen Narodni svet (Narodno vijeće) Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Države SHS). Za predsednika je bil imenovan dr. Anton Korošec. V Zagrebu in Ljubljani je bila 29. oktobra 1918 razglašena ustanovitev Države SHS, pod vodstvom Narodnega vijeća v Zagrebu, za slovenski del države je bila 31. oktobra 1918 ustanovljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Njen predsednik je bil Josip vitez Pogačnik.

Prvega novembra 1918. je Narodni svet prevzel okrajna glavarstva na slovenskem Štajerskem, major Rudolf Maister pa je odstavil mariborskega vojaškega poveljnika in prevzel vojaško oblast v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Narodni svet mu je podelil generalski čin. General Maister je takoj odslovil tuje vojake in ustanovil slovensko vojsko. Postavljeni so bili prvi temelji za slovenski Maribor. Mestna občina je še bila v nemških rokah. Svet Mestne občine Maribor je 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da je Maribor s širšim zaledjem sestavni del nove države Nemške Avstrije. S soglasjem Narodnega sveta in generala Maistra je Mestna občina 3. novembra 1918 ustanovila varnostno stražo (Schutzwehr – Zelena garda). Mariborski občinski svet je 12. novembra na razširjeni seji proslavil ustanovitev Republike Nemške Avstrije in ponovno sprejel sklep, da je Maribor njen sestavni del. Povezal se je s socialnimi demokrati in v razširjeni občinski svet vključil deset njihovih članov. S tem se je mariborsko socialnodemokratsko delavstvo odločno opredelilo za Nemško Avstrijo.

General Maister se je zavedal, da mora okrepiti svojo slovensko vojsko, če hoče obraniti Maribor. Odločil se je za mobilizacijo. Zbralo se je toliko slovenskih vojakov, da je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk. Že 23. novembra 1918 je general Maister s skrbno premišljeno akcijo razorožil Schutzwehr. S tem so se Slovenci v Mariboru toliko okrepili, da so lahko prevzeli sodišče, pošto, železnico, nekatere šole, orožništvo in 2. januarja 1919 še mestno upravo. Prišlo je do velike stavke nemških uradnikov in delavcev, ki je trajala od 29. novembra do 14. decembra 1918. Konec novembra in v začetku decembra je slovenska vojska brez večjega odpora zasedla kraje ob narodnostni meji od Radgone do Velikovca, nato pa začela prodirati proti Celovcu. Po porazih pri Grabštanju, 15. decembra 1918, in v Labotski dolini je slovenski vojski severno od Drave uspelo obraniti le velikovško mostišče.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združitev so v Mariboru proslavili 15. decembra 1918. Dne 27. januarja 1918 so Nemci organizirali velike demonstracije, da bi dokazali ameriški delegaciji, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles, da je Maribor nemško mesto. Demonstracije so se končale z neredi in s streljanjem na Glavnem trgu. Ubitih je bilo devet demonstrantov.

Ob narodnostni meji so bili spopadi v Lučanah 14. januarja 1919, pri Radgoni v začetku februarja 1919 in pri Soboti 12. marca 1919. Po spopadih pri Radgoni so bila v Mariboru pogajanja med graško in ljubljansko deželno vlado. 13. februarja 1919 je bila podpisana Mariborska pogodba, ki je določala razmejitveno črto, veljavno do podpisa mirovne pogodbe. Mirovna konferenca v Parizu je to črto z majhnimi spremembami potrdila za državno mejo.

Na mirovni konferenci v Parizu je o mejah odločal Vrhovni svet, ki so ga sestavljali najvišji predstavniki Združenih držav Amerike, Francije, Velike Britanije, Italije in Japonske. Delegacijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev so sestavljali Nikola Pašić, dr. Ante Trumbić, dr. Milenko Vesnić in Ivan Žolger. Formalno je bila to delegacija Srbije. Na štajerskem mejnem odseku je sprva kazalo, da bo Kraljevina SHS dobila vse ozemlje, ki ga je zasedla Maistrova vojska. Toda avstrijska delegacija je s pomočjo italijanske prepričala Vrhovni svet, da je 25. avgusta 1919 določil plebiscit tudi na štajerskem mejnem odseku, in to v mejah, ki jih je predlagala Avstrija. Delegacija Kraljevine SHS je s podporo francoske delegacije uspela prepričati Vrhovni svet, da je 29. avgusta dokončno odklonil plebiscit in sporno ozemlje dodelil Kraljevini SHS, le Radgono je dobila Avstrija. Mirovna pogodba z Avstrijo je bila podpisana 10. septembra 1919 v Saint – Germainu.

The post »Na desni ga, na levi ni – pred nami svetli cilj leži« first appeared on MNOM.

The post Villa by the city park first appeared on MNOM.

Leta 1910 je v Mariboru živelo 27.994 prebivalcev v 1269 stanovanjskih objektih. Leta 1921 se je število prebivalcev povečalo na 30.739 prebivalcev, stanovanjskih poslopij v mestu pa je bilo že 1455. Ob zadnjem štetju prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji leta 1931 je v Mariboru živelo 33.921 ljudi, število stanovanjskih nepremičnin pa je naraslo na 1834. Kot nov dejavnik mariborskega prebivalstva so med letoma 1918 in 1941 nastopili Primorci, ki so jugoslovanskemu Mariboru s svojo značajsko neposrednostjo vtisnili nov pečat.

Med januarjem 1919 in aprilom 1921 so mestno upravo v Mariboru vodili vladni komisarji dr. Vilko Pfeifer, nato pa dr. Josip Leskovar in za njim še Ivo Poljanec. Prve občinske volitve so bile razpisane za 26. april 1921. Največ glasov so prejeli socialisti, iz njihovih vrst so izvolili tudi župana Viktorja Grčarja. Spodnještajerski Nemci se prvih občinskih volitev v Mariboru niso udeležili. Izid prvih občinskih volitev v Mariboru in okoliških občinah, kjer so tudi zmagali socialisti, je bil precej drugačen kot v drugih slovenskih občinah.

Druge občinske volitve so bile 21. septembra 1924. Klerikalci Slovenske ljudske stranke in liberalci Jugoslovanske demokratske stranke so skupaj z Narodno socialistično stranko nastopili na občinskih volitvah v Mariboru kot Narodni blok. Samostojno so šli na volitve mariborski Nemci z Domačo gospodarsko stranko. Narodni blok je na drugih občinskih volitvah dobil 32 mandatov. Nemci in socialistična stranka so vsak dobili po štiri mandate v občinskem odboru, komunistična delavska skupina pa en mandat. Novi župan je postal predstavnik Slovenske ljudske stranke dr. Josip Leskovar.

Zadnje občinske volitve med obema vojnama so bile leta 1927. S 14 mandati je zmagala Slovenska ljudska stranka, takoj za njo so bili socialisti z 12 mandati. Šest mandatov je dobila Jugoslovanska demokratska stranka, pet pa Domača gospodarska stranka Nemcev. Mestni svet je 24. januarja 1928 za župana izvolil dr. Alojzija Juvana iz vrst Slovenske ljudske stranke. V zadnjem izvoljenem občinskem odboru so kot mestni odborniki sedeli že vsi bodoči župani in podžupani (dr. Alojzij Juvan in Franjo Žebot iz Slovenske ljudske stranke ter dr. Franjo Lipold iz Jugoslovanske demokratske stranke).

Ob uvedbi kraljeve šestojanuarske diktature leta 1929 je bil razpuščen tudi mestni občinski svet. Že čez nekaj dni je veliki župan Mariborske oblasti postavil novo občinsko upravo z županom dr. Alojzijem Juvanom. Kasneje ga je nasledil liberalec dr. Franjo Lipold. Do konca Kraljevine Jugoslavije mestna občina ni mogla imeti drugačne politične usmeritve, kot je bila tista v državi.

Zadnja, največja sprememba v sestavi organov mestne občine, se je zgodila jeseni 1935, ob spremembi vlade v Beogradu, ko je postal ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen iz Slovenske ljudske stranke. Takrat so v Mariboru mestno občino z večino mestnih svetnikov prevzeli pristaši klerikalne stranke. Župan je ponovno postal dr. Alojzij Juvan, podžupan pa Franjo Žebot.

Med letoma 1918 in 1941 je na upravni razvoj mestne občine negativno vplivalo dejstvo, da je Maribor proti svoji volji, kot edina mestna občina v Jugoslaviji, ostajal v občinskih mejah, ki jih je določil zakon o občinah iz leta 1850. Njegova predmestja so še naprej ostajala samostojne občine.

The post Maribor is ours! first appeared on MNOM.

Mariborsko gospodarstvo je povsem zastalo med prvo svetovno vojno. V mestu namreč ni bilo industrije, izjema so bile železniške delavnice, ki bi se lahko vključile v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem.

V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imel Maribor na novem tržišču ugoden položaj. Na razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bistveno vplival novi industrializacijski val, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let 20. stoletja in dal Mariboru značaj industrijskega kraja. To je pripeljalo v mesto ob Dravi tuje podjetnike, ki so sem prenesli tudi del svoje proizvodnje. Nova industrijska panoga v Mariboru je postala tekstilna industrija.

Trideseta leta 20. stoletja so prinesla svetovno gospodarsko krizo, ki se je v slovenskem prostoru odražala predvsem v prestrukturiranju gospodarstva in posodobitvi ter racionalizaciji proizvodnje, sicer pa je tekstilno industrijo v Mariboru le obšla. Kljub temu se je v času krize zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj je upadlo število zaposlenih pomočnikov, posledično se je zmanjševal tudi dohodek iz obrtništva. Vse to je sprožilo delavske stavke, ki so se jih organizirano udeležili tudi mariborski tekstilni delavci.

Po vdoru okupatorja leta 1941 so nacisti industrijsko proizvodnjo v Mariboru, zlasti kovinsko industrijo, preusmerili v delovanje za potrebe svojega vojnega gospodarstva. V njihovem gospodarskem sistemu so posebno mesto zavzemali industrijski obrati, ki so neposredno proizvajali za oboroževanje nacistične vojske. Preusmeritev proizvodnje za vojne potrebe so zlasti v prvem obdobju spremljale precejšnje težave. Gospodarski položaj je bil že pred vojno nestabilen, vojni dogodki pa so ga le še poslabšali. Spremembe so najbolj občutili v tekstilni industriji, kjer se je proizvodnja precej zmanjšala.

Aprila 1941 so pričeli s pripravami na izgradnjo Tovarne letalskih motorjev na Teznem. Nemci namreč niso imeli dovolj razpoložljivih letalskih sil za predvideno vojno s Sovjetsko zvezo. Pri izbiri lokacije za izgradnjo tovarne so Nemci računali predvsem na to, da je v Mariboru dovolj razpoložljive delovne sile, poceni električna energija (iz Fale) in dobra prometna povezava. Pri gradnji, ki so jo vodili strokovnjaki iz nemškega rajha, so nacisti uporabili delavce iz Maribora in okolice, angleške in francoske vojne ujetnike ter prisilne delavce iz Ukrajine.

Ob koncu druge svetovne vojne so bili mariborski industrijski obrati v veliki nevarnosti, saj je Hitler marca 1945 izdal povelje o uničenju vseh gospodarskih obratov in prometnih naprav, preden bi ti prišli v roke sovražniku. V Mariboru to povelje k sreči ni bilo nikoli uresničeno, je pa bilo veliko obratov in prometnic močno poškodovano med zavezniškimi bombnimi napadi.

Letalski napadi so bili usmerjeni na pomembne strateške točke mesta – na železniško postajo, križišča, mestni četrti Studenci, kjer so bile Železniške delavnice in Tezno, kjer je bila Tovarna letalskih motorjev, ter na meljsko industrijsko središče.

Konec vojne, maja 1945, so Mariborčani pričakali v skoraj povsem porušenem mestu. Odstranjevanje posledic bombardiranj je v mestu trajalo vse do leta 1950. Pri odstranjevanju ruševin, zgolj za normalizacijo življenja, so v Mariboru opravili približno 250 tisoč ur prostovoljnega dela. K temu je treba prišteti še številne ure, ki so jih delavci v teh letih prostovoljno opravili pri obnovi tovarniških objektov in strojev.

Tudi v prvih letih po osvoboditvi je bil Maribor najmočnejše industrijsko središče Slovenije in Jugoslavije. Kljub pomanjkanju delavcev in potrebni obnovi porušenega, so že v začetku leta 1946 dosegli obseg predvojne proizvodnje.

Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev

Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev sta pomenili za življenje Maribora veliko prelomnico. Vodstvo nove Jugoslavije je ob prevzemu oblasti leta 1945 spoznalo, da bi takojšnja nacionalizacija povzročila več škode kot koristi. Zato se je odločilo za postopno krepitev državnega gospodarskega sektorja. Leta 1947 so sprejeli petletni načrt razvoja gospodarstva, ker je obnova že toliko napredovala in so že nacionalizirali proizvodna sredstva, ki so predstavljala večino zmogljivosti v industriji, trgovini ter obrti. Osnovna naloga nove socialistične države je bila izkopati se iz zaostalosti in ekonomske odvisnosti od tujega kapitala. Ekonomska osnova se je v letih obnove in petletnega načrta precej povečala, med ljudmi pa se je okrepila posebna ‘socialistična’ delovna zavest. Oboje je rezultat leta 1950 sprejetega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Prvič v zgodovini je delovni kolektiv odločal o gospodarjenju.

Zgodovina je pokazala, da je plansko gospodarstvo in enopartijska država ekonomsko neučinkovita. Gospodarstvo ne prenese privilegiranih elit. V tej splošni klimi je tudi mariborsko gospodarstvo občasno prehajalo iz krize v krizo, še posebej, ker se je tudi evropska trgovina počasi preusmerjala na azijsko ceneno delovno silo.

Stoletje se je za industrijski Maribor končalo žalostno predvsem po razpadu nekdanje Jugoslavije in s tem povezani izgubi velikega dela tržišča. Delavci so začeli izgubljati službe, medtem ko so podjetja drugo za drugim drvela v stečaje.

Na razstavi poskušamo obiskovalce popeljati skozi vse faze razvoja, razcveta in propada številnih gigantov mariborske industrije.

The post A Monument to Maribor’s Industry – Industrial Maribor in the 20’th Century first appeared on MNOM.