Fueled by perseverance, determination, and an unwavering passion for skateboarding, this community spearheaded the creation of Slovenia’s largest skatepark, a testament to the unwavering dedication of those early pioneers. Today, this park stands as a prominent and thriving hub for sporting, cultural, and intergenerational connections in Maribor. This is a story of time and people who knew that on wheels, it was necessary to “stand and be.”

The post I skate, therefore I am. first appeared on MNOM.

Naši nagrajenci so: zakonca Nemec, Ernst Anželj, Gerhard Angleitner, Društvo Hiša, PPC, Tezno, Gorazd Bende, Irena Porekar Kacafura, Zlatko Kresnik, Majda Slokan in Aleksandra Berberih-Slana.

The post 60 Years with You – The Museum, That’s Me! first appeared on MNOM.

The post Poletna muzejska noč 2016 first appeared on MNOM.

Papirnata tasa je narejena iz kartona in je manjših dimenzij. Na sprednji strani je podoba deklice, ki v rokah drži košaro s cvetjem. Za njo je vidna zelena krošnja, spodaj pa zelenica. Desno od nje je napis v modri barvi in nemškem jeziku. Okrog je rdeča obroba ter motiv barvnega cvetja.

The post Papirnata tasa delikatesne trgovine Oscar Erblich first appeared on MNOM.

The post Villa by the city park first appeared on MNOM.

Karel Destovnik Kajuh je bil slovenski pesnik, prevajalec in narodni heroj. Rodil se je 10. decembra 1922 v Šoštanju. Že v zelo mladih letih je izostril čut za razredno neenakost in okusil surovost delavskega življenja. Že kot šestnajstletni dijak celjske gimnazije je pričel objavljati svojo poezijo. V drugi svetovni vojni je pisal pesmi upora proti okupatorju. S pesmijo je bodril, tolažil in klical k uporu. Kajuh pa ni bil samo partizanski pesnik. Po dveh letih ilegalnega bivanja v Ljubljani se je vključil v narodnoosvobodilni boj. Postal je vodja propagandne skupine v XIV. Diviziji. Pri vsega 22 letih je padel pod streli sovražnikovih vojakov, v Šentvidu pri Zavodnjah.

Kot pesnik, kulturnik, antifašist in partizan je bil po drugi svetovni vojni odlikovan z redom narodnega heroja.

The post Karel Destovnik Kajuh first appeared on MNOM.

Leta 1910 je v Mariboru živelo 27.994 prebivalcev v 1269 stanovanjskih objektih. Leta 1921 se je število prebivalcev povečalo na 30.739 prebivalcev, stanovanjskih poslopij v mestu pa je bilo že 1455. Ob zadnjem štetju prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji leta 1931 je v Mariboru živelo 33.921 ljudi, število stanovanjskih nepremičnin pa je naraslo na 1834. Kot nov dejavnik mariborskega prebivalstva so med letoma 1918 in 1941 nastopili Primorci, ki so jugoslovanskemu Mariboru s svojo značajsko neposrednostjo vtisnili nov pečat.

Med januarjem 1919 in aprilom 1921 so mestno upravo v Mariboru vodili vladni komisarji dr. Vilko Pfeifer, nato pa dr. Josip Leskovar in za njim še Ivo Poljanec. Prve občinske volitve so bile razpisane za 26. april 1921. Največ glasov so prejeli socialisti, iz njihovih vrst so izvolili tudi župana Viktorja Grčarja. Spodnještajerski Nemci se prvih občinskih volitev v Mariboru niso udeležili. Izid prvih občinskih volitev v Mariboru in okoliških občinah, kjer so tudi zmagali socialisti, je bil precej drugačen kot v drugih slovenskih občinah.

Druge občinske volitve so bile 21. septembra 1924. Klerikalci Slovenske ljudske stranke in liberalci Jugoslovanske demokratske stranke so skupaj z Narodno socialistično stranko nastopili na občinskih volitvah v Mariboru kot Narodni blok. Samostojno so šli na volitve mariborski Nemci z Domačo gospodarsko stranko. Narodni blok je na drugih občinskih volitvah dobil 32 mandatov. Nemci in socialistična stranka so vsak dobili po štiri mandate v občinskem odboru, komunistična delavska skupina pa en mandat. Novi župan je postal predstavnik Slovenske ljudske stranke dr. Josip Leskovar.

Zadnje občinske volitve med obema vojnama so bile leta 1927. S 14 mandati je zmagala Slovenska ljudska stranka, takoj za njo so bili socialisti z 12 mandati. Šest mandatov je dobila Jugoslovanska demokratska stranka, pet pa Domača gospodarska stranka Nemcev. Mestni svet je 24. januarja 1928 za župana izvolil dr. Alojzija Juvana iz vrst Slovenske ljudske stranke. V zadnjem izvoljenem občinskem odboru so kot mestni odborniki sedeli že vsi bodoči župani in podžupani (dr. Alojzij Juvan in Franjo Žebot iz Slovenske ljudske stranke ter dr. Franjo Lipold iz Jugoslovanske demokratske stranke).

Ob uvedbi kraljeve šestojanuarske diktature leta 1929 je bil razpuščen tudi mestni občinski svet. Že čez nekaj dni je veliki župan Mariborske oblasti postavil novo občinsko upravo z županom dr. Alojzijem Juvanom. Kasneje ga je nasledil liberalec dr. Franjo Lipold. Do konca Kraljevine Jugoslavije mestna občina ni mogla imeti drugačne politične usmeritve, kot je bila tista v državi.

Zadnja, največja sprememba v sestavi organov mestne občine, se je zgodila jeseni 1935, ob spremembi vlade v Beogradu, ko je postal ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen iz Slovenske ljudske stranke. Takrat so v Mariboru mestno občino z večino mestnih svetnikov prevzeli pristaši klerikalne stranke. Župan je ponovno postal dr. Alojzij Juvan, podžupan pa Franjo Žebot.

Med letoma 1918 in 1941 je na upravni razvoj mestne občine negativno vplivalo dejstvo, da je Maribor proti svoji volji, kot edina mestna občina v Jugoslaviji, ostajal v občinskih mejah, ki jih je določil zakon o občinah iz leta 1850. Njegova predmestja so še naprej ostajala samostojne občine.

The post Maribor is ours! first appeared on MNOM.

Mariborsko gospodarstvo je povsem zastalo med prvo svetovno vojno. V mestu namreč ni bilo industrije, izjema so bile železniške delavnice, ki bi se lahko vključile v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem.

V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imel Maribor na novem tržišču ugoden položaj. Na razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bistveno vplival novi industrializacijski val, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let 20. stoletja in dal Mariboru značaj industrijskega kraja. To je pripeljalo v mesto ob Dravi tuje podjetnike, ki so sem prenesli tudi del svoje proizvodnje. Nova industrijska panoga v Mariboru je postala tekstilna industrija.

Trideseta leta 20. stoletja so prinesla svetovno gospodarsko krizo, ki se je v slovenskem prostoru odražala predvsem v prestrukturiranju gospodarstva in posodobitvi ter racionalizaciji proizvodnje, sicer pa je tekstilno industrijo v Mariboru le obšla. Kljub temu se je v času krize zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj je upadlo število zaposlenih pomočnikov, posledično se je zmanjševal tudi dohodek iz obrtništva. Vse to je sprožilo delavske stavke, ki so se jih organizirano udeležili tudi mariborski tekstilni delavci.

Po vdoru okupatorja leta 1941 so nacisti industrijsko proizvodnjo v Mariboru, zlasti kovinsko industrijo, preusmerili v delovanje za potrebe svojega vojnega gospodarstva. V njihovem gospodarskem sistemu so posebno mesto zavzemali industrijski obrati, ki so neposredno proizvajali za oboroževanje nacistične vojske. Preusmeritev proizvodnje za vojne potrebe so zlasti v prvem obdobju spremljale precejšnje težave. Gospodarski položaj je bil že pred vojno nestabilen, vojni dogodki pa so ga le še poslabšali. Spremembe so najbolj občutili v tekstilni industriji, kjer se je proizvodnja precej zmanjšala.

Aprila 1941 so pričeli s pripravami na izgradnjo Tovarne letalskih motorjev na Teznem. Nemci namreč niso imeli dovolj razpoložljivih letalskih sil za predvideno vojno s Sovjetsko zvezo. Pri izbiri lokacije za izgradnjo tovarne so Nemci računali predvsem na to, da je v Mariboru dovolj razpoložljive delovne sile, poceni električna energija (iz Fale) in dobra prometna povezava. Pri gradnji, ki so jo vodili strokovnjaki iz nemškega rajha, so nacisti uporabili delavce iz Maribora in okolice, angleške in francoske vojne ujetnike ter prisilne delavce iz Ukrajine.

Ob koncu druge svetovne vojne so bili mariborski industrijski obrati v veliki nevarnosti, saj je Hitler marca 1945 izdal povelje o uničenju vseh gospodarskih obratov in prometnih naprav, preden bi ti prišli v roke sovražniku. V Mariboru to povelje k sreči ni bilo nikoli uresničeno, je pa bilo veliko obratov in prometnic močno poškodovano med zavezniškimi bombnimi napadi.

Letalski napadi so bili usmerjeni na pomembne strateške točke mesta – na železniško postajo, križišča, mestni četrti Studenci, kjer so bile Železniške delavnice in Tezno, kjer je bila Tovarna letalskih motorjev, ter na meljsko industrijsko središče.

Konec vojne, maja 1945, so Mariborčani pričakali v skoraj povsem porušenem mestu. Odstranjevanje posledic bombardiranj je v mestu trajalo vse do leta 1950. Pri odstranjevanju ruševin, zgolj za normalizacijo življenja, so v Mariboru opravili približno 250 tisoč ur prostovoljnega dela. K temu je treba prišteti še številne ure, ki so jih delavci v teh letih prostovoljno opravili pri obnovi tovarniških objektov in strojev.

Tudi v prvih letih po osvoboditvi je bil Maribor najmočnejše industrijsko središče Slovenije in Jugoslavije. Kljub pomanjkanju delavcev in potrebni obnovi porušenega, so že v začetku leta 1946 dosegli obseg predvojne proizvodnje.

Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev

Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev sta pomenili za življenje Maribora veliko prelomnico. Vodstvo nove Jugoslavije je ob prevzemu oblasti leta 1945 spoznalo, da bi takojšnja nacionalizacija povzročila več škode kot koristi. Zato se je odločilo za postopno krepitev državnega gospodarskega sektorja. Leta 1947 so sprejeli petletni načrt razvoja gospodarstva, ker je obnova že toliko napredovala in so že nacionalizirali proizvodna sredstva, ki so predstavljala večino zmogljivosti v industriji, trgovini ter obrti. Osnovna naloga nove socialistične države je bila izkopati se iz zaostalosti in ekonomske odvisnosti od tujega kapitala. Ekonomska osnova se je v letih obnove in petletnega načrta precej povečala, med ljudmi pa se je okrepila posebna ‘socialistična’ delovna zavest. Oboje je rezultat leta 1950 sprejetega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Prvič v zgodovini je delovni kolektiv odločal o gospodarjenju.

Zgodovina je pokazala, da je plansko gospodarstvo in enopartijska država ekonomsko neučinkovita. Gospodarstvo ne prenese privilegiranih elit. V tej splošni klimi je tudi mariborsko gospodarstvo občasno prehajalo iz krize v krizo, še posebej, ker se je tudi evropska trgovina počasi preusmerjala na azijsko ceneno delovno silo.

Stoletje se je za industrijski Maribor končalo žalostno predvsem po razpadu nekdanje Jugoslavije in s tem povezani izgubi velikega dela tržišča. Delavci so začeli izgubljati službe, medtem ko so podjetja drugo za drugim drvela v stečaje.

Na razstavi poskušamo obiskovalce popeljati skozi vse faze razvoja, razcveta in propada številnih gigantov mariborske industrije.

The post A Monument to Maribor’s Industry – Industrial Maribor in the 20’th Century first appeared on MNOM.