Za industrijski razcvet Maribora in severovzhodne Slovenije je bila razen ugodne geografske lege in ugodnih razmer v prometu zaslužna tudi elektrifikacija. Električna luč je namreč na naših tleh najprej zasvetila prav v Mariboru, 4. aprila 1883, torej le štiri leta potem, ko je Edison izumil žarnico na ognjeno nitko, kar je bila zasluga mariborskega podjetnika Karla Scherbauma, ki je v svojem parnem mlinu vpeljal električno razsvetljavo s 36 žarnicami. Karl Scherbaum st., ena od vodilnih osebnosti mariborskega gospodarstva v 19. stoletju, je z uporabo električne energije začel drugo fazo industrializacije v Mariboru, ki pa se je kljub zgodnjim začetkom elektrifikacije v mariborskem gospodarstvu dokončno izvedla šele v stari Jugoslaviji.
Mariborsko gospodarstvo je povsem zastalo med prvo svetovno vojno. V mestu namreč ni bilo industrije, izjema so bile železniške delavnice, ki bi se lahko vključile v avstro-ogrski vojno-gospodarski sistem.
V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imel Maribor na novem tržišču ugoden položaj. Na razvoj mariborskega gospodarstva v 20. stoletju je bistveno vplival novi industrializacijski val, ki se je nadaljeval v prvo polovico tridesetih let 20. stoletja in dal Mariboru značaj industrijskega kraja. To je pripeljalo v mesto ob Dravi tuje podjetnike, ki so sem prenesli tudi del svoje proizvodnje. Nova industrijska panoga v Mariboru je postala tekstilna industrija.
Trideseta leta 20. stoletja so prinesla svetovno gospodarsko krizo, ki se je v slovenskem prostoru odražala predvsem v prestrukturiranju gospodarstva in posodobitvi ter racionalizaciji proizvodnje, sicer pa je tekstilno industrijo v Mariboru le obšla. Kljub temu se je v času krize zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj je upadlo število zaposlenih pomočnikov, posledično se je zmanjševal tudi dohodek iz obrtništva. Vse to je sprožilo delavske stavke, ki so se jih organizirano udeležili tudi mariborski tekstilni delavci.
Po vdoru okupatorja leta 1941 so nacisti industrijsko proizvodnjo v Mariboru, zlasti kovinsko industrijo, preusmerili v delovanje za potrebe svojega vojnega gospodarstva. V njihovem gospodarskem sistemu so posebno mesto zavzemali industrijski obrati, ki so neposredno proizvajali za oboroževanje nacistične vojske. Preusmeritev proizvodnje za vojne potrebe so zlasti v prvem obdobju spremljale precejšnje težave. Gospodarski položaj je bil že pred vojno nestabilen, vojni dogodki pa so ga le še poslabšali. Spremembe so najbolj občutili v tekstilni industriji, kjer se je proizvodnja precej zmanjšala.
Aprila 1941 so pričeli s pripravami na izgradnjo Tovarne letalskih motorjev na Teznem. Nemci namreč niso imeli dovolj razpoložljivih letalskih sil za predvideno vojno s Sovjetsko zvezo. Pri izbiri lokacije za izgradnjo tovarne so Nemci računali predvsem na to, da je v Mariboru dovolj razpoložljive delovne sile, poceni električna energija (iz Fale) in dobra prometna povezava. Pri gradnji, ki so jo vodili strokovnjaki iz nemškega rajha, so nacisti uporabili delavce iz Maribora in okolice, angleške in francoske vojne ujetnike ter prisilne delavce iz Ukrajine.
Ob koncu druge svetovne vojne so bili mariborski industrijski obrati v veliki nevarnosti, saj je Hitler marca 1945 izdal povelje o uničenju vseh gospodarskih obratov in prometnih naprav, preden bi ti prišli v roke sovražniku. V Mariboru to povelje k sreči ni bilo nikoli uresničeno, je pa bilo veliko obratov in prometnic močno poškodovano med zavezniškimi bombnimi napadi.
Letalski napadi so bili usmerjeni na pomembne strateške točke mesta – na železniško postajo, križišča, mestni četrti Studenci, kjer so bile Železniške delavnice in Tezno, kjer je bila Tovarna letalskih motorjev, ter na meljsko industrijsko središče.
Konec vojne, maja 1945, so Mariborčani pričakali v skoraj povsem porušenem mestu. Odstranjevanje posledic bombardiranj je v mestu trajalo vse do leta 1950. Pri odstranjevanju ruševin, zgolj za normalizacijo življenja, so v Mariboru opravili približno 250 tisoč ur prostovoljnega dela. K temu je treba prišteti še številne ure, ki so jih delavci v teh letih prostovoljno opravili pri obnovi tovarniških objektov in strojev.
Tudi v prvih letih po osvoboditvi je bil Maribor najmočnejše industrijsko središče Slovenije in Jugoslavije. Kljub pomanjkanju delavcev in potrebni obnovi porušenega, so že v začetku leta 1946 dosegli obseg predvojne proizvodnje.
Osvoboditev in nova, socialistična družbena ureditev sta pomenili za življenje Maribora veliko prelomnico. Vodstvo nove Jugoslavije je ob prevzemu oblasti leta 1945 spoznalo, da bi takojšnja nacionalizacija povzročila več škode kot koristi. Zato se je odločilo za postopno krepitev državnega gospodarskega sektorja. Leta 1947 so sprejeli petletni načrt razvoja gospodarstva, ker je obnova že toliko napredovala in so že nacionalizirali proizvodna sredstva, ki so predstavljala večino zmogljivosti v industriji, trgovini ter obrti. Osnovna naloga nove socialistične države je bila izkopati se iz zaostalosti in ekonomske odvisnosti od tujega kapitala. Ekonomska osnova se je v letih obnove in petletnega načrta precej povečala, med ljudmi pa se je okrepila posebna 'socialistična' delovna zavest. Oboje je rezultat leta 1950 sprejetega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Prvič v zgodovini je delovni kolektiv odločal o gospodarjenju.
Zgodovina je pokazala, da je plansko gospodarstvo in enopartijska država ekonomsko neučinkovita. Gospodarstvo ne prenese privilegiranih elit. V tej splošni klimi je tudi mariborsko gospodarstvo občasno prehajalo iz krize v krizo, še posebej, ker se je tudi evropska trgovina počasi preusmerjala na azijsko ceneno delovno silo.
Stoletje se je za industrijski Maribor končalo žalostno predvsem po razpadu nekdanje Jugoslavije in s tem povezani izgubi velikega dela tržišča. Delavci so začeli izgubljati službe, medtem ko so podjetja drugo za drugim drvela v stečaje.
Na razstavi poskušamo obiskovalce popeljati skozi vse faze razvoja, razcveta in propada številnih gigantov mariborske industrije.