Ranjeni in bolni

Razvoj partizanskega zdravstva na območju 4. operativne cone je bil tesno povezan z razvojem osvobodilnega boja in z vojaško-političnimi razmerami v posameznih pokrajinah. Zaradi drugačnega in precej tršega nemškega okupacijskega sistema na slovenskem Štajerskem in Koroškem na tem območju do leta 1944 ni bilo partizanskih bolnišnic in organiziranega partizanskega zdravstva, kakršno je bilo v Ljubljanski pokrajini. Kljub temu pa se je skrb za ranjene in bolne partizane začela že takoj po oboroženi vstaji.

Prve partizanske čete in bataljoni so težko ranjene in obolele borce puščali v zasilnih bunkerjih in na zanesljivih kmetijah, kjer so jih zdravili civilni zdravniki, študentje medicine, bolničarji in terenski delavci. Zdravstvena dejavnost v partizanskih enotah se je začela razvijati spomladi leta 1942, organizirana gradnja partizanskih bolnišnic pa v letu 1944 po prihodu 14. divizije.