Egon Bajt: Namig in Razkritje

Razstava
od 02.08.2019
do 01.09.2019
mesto dogodka Muzej narodne osvoboditve Maribor
datum začetka/konca od 02.08.2019 do 01.09.2019
otvoritev

Fotografski cikel Namig je nastajal v zadnjih treh letih (2017–2019) in je nadaljevanje avtorjevega zanimanja za interpretacije ženskega telesa v fotografskem mediju. Nekoč pionirska tehnika cianotipije ni več v tradicionalnem kontekstu, njen značilni modri ton je opuščen. V novi vizualnosti rjavo toniranega grafičnega papirja avtor združuje njene arhivske tehnološke podrobnosti z rabo sodobnih postopkov. Gre za raziskovalno nadgradnjo, za delo z različnimi fotoaparati in pretežno s filmom posnete podobe, pomemben del studijskega dela zajema priprava negativov in prosojnic. Tako se tehnološki in estetski užitek prepletata.


V ciklusu Razkritje vidimo modele kot objekte za študij formalnega jezika, pri čemer je na delu fotografova kontrola domišljenega opazovanja forme, čvrste in mehke konture, vzorčenja, ritmiziranega naslojevanja, razkošne tonalne gradacije, valovanja in sijaja pramenov las, razkrivanja in prikrivanja telesa skozi igro draperije. Podobe iz cikla Namig se gibljejo v kontrastu med dekorativno formo in karnalno mehkobo. Naj gre za ležečo, sedečo ali stoječo figuro, nagovor je podoben tistim iz kiparstva ali slikarstva: ujeti tople tone kože, mehkobo prehodov med osvetljenim in senčnim, gladkim, luminoznim, sublimno lahkotno konturo. Fino naslojevanje in fluidnost podpreta oko v dojemanju plastičnosti. Forme so vpete v centralno grajeno kompozicijo, pogosto dinamizirane s pomočjo diagonal. K občutenju težnosti v kompoziciji pripomore tudi rjavi ton papirja. Sugestivna izraba granulacije papirja še dodatno podpira bogastvo tekstur. Intimnost formata poenoteno predstavlja ikonografski nabor ženskih aktov. Ženski akti antike ali renesanse so bili pogosto poimenovani Venera, da bi generično poimenovanje vodilo branje podobe v klasično spoštljive konotacije. Venera renesanse je potrebovala služinčad, ki je asistirala vsaj pri oblačilih, da bi telo nekako ohranjalo simbolni status ljubezni, lepote in plodnosti. Zagotovo imamo veliko referenc na dela iz tradicije in dela tistih mojstrov, ki so se zavedali izžarevanja erotične moči v svojih stvaritvah v baročni ekstazi ali rokokojski igrivosti. Niz sprememb v odnosu do seksualnega je bil najbolj radikalen v obdobju moderne, ki je pripeljala prezentacijo golote v območje realizma in osvobajanje od alegorije. Sodobne interpretacije akta, študije spola in ženske študije opozarjajo na temni pol tematike tudi v sodobnem kontekstu, to je: konzumacija podobe ženskega telesa, vpetost v ekonomske in socialne nepravičnosti. Vsaka podoba tako pripada trenutkom zgodovine: umetniki so odkrivali erotičnost v skladu s kulturo svojega časa. Naslednje vprašanje, ki se poraja pri analizi in primerjavi, je umeščenost modela v okolje. Notranji interier se čuti kot sfera zasebnega (in morda nekaj umetnega ali kontroliranega), zunanje okolje kot prostor javnega. Dialog telesa z naravo delno zajema iz slovenskega obdobja piktorializma in se nadaljuje: da gre sedaj za žensko telo v naravi, v kamnolomu, v okolju in okoliščinah, ki so njene; tako interpretacija lahko slavi odnos ženske do lastnega telesa. Odnos fotografa do motiva (ali do modela) lahko interpretiramo tudi skozi poze, ki so ali pasivne ali aktivne, a vedno v konsenzu obeh, čuti se dialog. Pri aktivni vlogi modela je izpostavljeno njeno zavedanje gledalčevega posega pogleda v intimo prizora, njen pogled v gledalca razkriva neposrednost golote in erotike. Gesta roke (Venus Pudica) lahko zakriva in je hkrati odličen citat zgodovine čutnega in vabljivega. Z uporabo rekvizitov (stol, ogledalo, platno, draperija) se nakažejo mogoče študijske in interpretativne zgodbe ter lahkotna scenska igrivost.


Diskusija znotraj večnega motiva akta se bo razvijala in transformirala, saj se razvija naš odziv: vprašanje spola, vprašanje moči, interpretacija kontekstov golote. In medtem se fotograf ukvarja s tehničnimi ali formalnimi vprašanji, ima študijski odnos do motiva in do tehnike same, gledalec pred podobo pa je znova soočen z izvornim erosom.



Ina Širca




Egon Bajt je po izobrazbi akademski glasbenik, fotografija pa je poleg glasbe zanj že od srednješolskih let medij, s katerim se najlažje izraža. Sodeloval je na številnih fotografskih delavnicah, je prejemnik tretje nagrade Portfolio review VIST 2013. V zadnjem času se posveča predvsem analogni fotografiji.