AB AETERNO (Od večnosti)

Razstava
od 16.08.2018
do 31.12.2018
mesto dogodka Muzej narodne osvoboditve Maribor
datum začetka/konca od 16.08.2018 do 31.12.2018
otvoritev

Ni znan in nikoli ne bo znan datum nastanka Zemlje – narave. Vendar pa je nekaj zagotovo znano: da je žensko telo spoštovano od samega začetka (AB AETERNO), tako zaradi rojevanja in s tem nadaljevanja vrste kot tudi zaradi neizmerne lepote. Vse to umetniki upodabljajo, opevajo, častijo že tisočletja in bodo še tisočletja.

Lepota ženskega telesa se skozi fotografije vzpostavlja kot realen, vendar nežen in krhek del narave. Serija fotografij se ne umešča v polje abstraktne umetnosti, ki sicer dopušča veliko svobode in se prepušča domišljiji vsakega gledalca, pač pa predstavlja subtilen odnos med žensko in okoljem, v katerem živimo. Ženska je, kakšno naključje, v Evinem kostumu prav zato, da se čuti kontrast med hladnimi, močnimi, naravnimi in umetnimi, a minljivimi tvorbami na eni strani ter mehkobo in nežnostjo neminljivega ženskega telesa na drugi. Pri tem obraz ni pomemben, saj je telo tisto, ki je izvir življenjske energije za potomce.

Fotografije so nastale pri svetlobi, ki riše igro senc na golo žensko telo. Svetloba poudari linije, ki so v umetnosti simbol estetike in lepote, pa naj bodo prikazane v delu preprostega umetnika ali avtorja svetovnega slovesa.

O avtorju:

Miha Kacafura se je fotografiji zapisal že leta 1966, ko je kot deček prvič prijel v roke navaden avtomatski analogni fotoaparat. Tako so začele nastajati družinske in krajinske fotografije. V srednji šoli, ko je obiskoval enoletni tečaj pri Oskarju Karlu Dolencu, in kasneje v študentskih letih se je predvsem posvečal portretom, ljudem v gibanju in iskanju njihovih izraznih dejanj. To interakcijo fotoaparata in osebe oziroma človeka na fotografiji raziskuje še danes.

V zadnjih dvajsetih letih v svoj žanr izrazito vključuje tudi modno fotografijo in akt. Predvsem slednjemu posveča veliko časa. Pri tem želi poudariti telo oziroma linije telesa skozi igro naravne ali studijske svetlobe na vrhunsko oblikovanem izdelku matere narave. Uporablja pretežno črno -belo tehniko. Odmakne se od resničnosti oziroma verodostojnosti trenutka in ga nekako oropa dokumentarne razsežnosti, kakršno vidimo s prostim očesom. S tem sporoča, da je treba gledati akt kot celoto, kot kreativnost belo-sivo-črnih ploskev, ki trenutek na fotografiji dopolnijo z estetskim pomenom doživljanja fotografije. To pa seveda ne pomeni, da se tu in tam v njegovem repertoarju ne pojavi tudi barvna fotografija.